Mica Nogavica v 2. razredu OŠ Olge Meglič

V petek, 8. 11. 2019, smo se še v tretje oglasili na OŠ Olge Meglič. Tokrat so nas že težko pričakovali v dveh 2. razredih. V 2. b so učenci tiho kot miške čakali na zgodbo, ki smo jo pripeljali s sabo. Mica Nogavica jim je bila všeč pa tudi v drugih živalih so našli dobre plati. V veččutni delavnici jim je vse šlo dobro od rok – oziroma od nosov, od rok in od ušes. Iz škatel z zakladi so izbrskali veliko gozdnih predmetov, nekaj pa tudi takih, ki v gozd zagotovo ne sodijo. Strinjali so se z nami, da je odlaganje odpadkov resna reč in da jih je potrebno ločevati ter odlagati na primerno mesto.

Tudi v 2. a so učenci nestrpno čakali na živali, ki so bile z nami. Nabriti drugošolci so takoj ugotovili, da ima muca dve različni nogavici – in da imam dve taki, neenaki tudi jaz. Tudi njim sem razložila, da lahko prav vsi (ker smo družba prijaznih ljudi) nosimo različne nogavice, recimo 21. 3., ko se spomnimo na osebe z boleznijo, ki ji pravimo Downov sindrom, pa tudi na vse druge ljudi, ki so malo posebni, kot je poseben prav vsak izmed nas. Eni ne smejo piti mleka, drugi so alergični na arašide, tretji nosijo očala, četrti imajo na obrazu pegice … so pa tudi ljudje, ki ne vidijo in zato uporabljajo druga čutila.

Obe delavnici sta minili, kot bi mignil. Imeli smo se lepo in ko se imamo lepo, čas vedno hitro, prehitro mine. A  zagotovo se kmalu spet srečamo; če ne drugače, pa skozi zgodbo o Mici Nogavici, ki je ostala na njihovi knjižni polici.